»V pismu z datumom 3. november 1836 je umetnikov zadnji neposredni potomec Cosimo Buonarroti zapisal, da ponuja 'priloženi esej' svojega 'slavnega prednika Michelangela' siru Johnu Bowringu, bodočemu guvernerju Hongkonga, čigar podpis je viden na dnu lista papirja.«

»Nikoli si nisem želela biti slavna. Slavni so liki, ki jih igram, in to mi zadostuje.«

»Ni hujšega, kot je esej, poln besa.«

»Prejeli smo tudi že uradno prijavo s priloženim posnetkom.«

»Želim biti tako slaven kot angleška kraljica!«

»Mladost me ne moti, nasprotno, mladost naj bi prinašala svežino in ambicioznost.«

»Potem si na prsi prilepim nalepko, na kateri je črno na belem zapisana ena samcata beseda: nemščina. To je to, to dejanje, od tedaj naprej se napis na mojih prsih glasi kot priznanje: nemščina. Ja, Nemec sem, ne po izvoru, po svetlih laseh, arijski krvi ali podobnih neumnostih, pač pa preprosto po jeziku, s tem pa po kulturi.«

»Ja, res je stand-up profesor sem vele slavnemu Cenetu Prevcu.«

»Rekel si je, da če tega užitka ni, potem Esejev ni smiselno prevajati.«